Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je bil izjemen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta.
Rodil se je leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju. To župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938. Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Njegovo dolgoletno pastirsko delovanje je temeljilo na prepričanju, da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu.
Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal to civilno-družbeno infrastrukturo, ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom.
Franc Schreiner je bič eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi. Tudi zato je njegovo ime že dolga leta zapisano v dobrih 100 let starem kupturno-prosvetnem društvu iz Šentilja.